IZLET V VIPAVSKI KRIŽ

Ponedeljek, 27.5.2013  (Enota Stara Gora)

Na obisku pri bratih kapucinih v Vipavskem Križu

Danes se nam je po dolgih dneh nasmehnilo sonce. Vsa Vipavska dolina se je sramežljivo svetila v zelenem razkošju, pisane rože na vrtovih in oknih so nas pozdravljale, ko smo hiteli v dveh kombijih proti Vipavskemu Križu, ki kraljuje na majhni vzpetini sredi polj.
Nekateri izmed nas so prvič obiskali starodavni kraj, ki se je nekoč imenoval Sveti Križ in se je ponašal kot najmanjše mesto v avstrijskem cesarstvu. Mogočno obzidje ga je branilo pred nepridipravi. Za njim se je skrival utrjen grad, katerega preudarni in dobri gospodarji so nudili varno zavetje svojim podložnikom, da se je kraj stoletja ponašal kot bogato trgovsko središče, kjer so prodajali in kupovali živino, vino in vinsko posodo, sadje in poljske pridelke … Ulice so bile mojstrsko in varčno načrtovane, z belim in sivim kamnom tlakovane, in hiše vse grajene iz domačega kamna, skromne a lepe v svoji preprosti.
Danes pa so največja dragocenost Križa njegovi ljubeznivi vaščani in gostoljubni bratje kapucini, ki živijo v toplem sožitju z vaščani in ljubeznivo sprejmejo popotnika, ki potrka na njihova vrata iščoč dušnega miru in navdiha za bolj pristno življenje.
Nismo se podali na lepo urejen plac s cerkvijo sv. Frančiška in nevpadljivim, skorajda skritim lepim kapucinskim samostanom. Skozi edina mestna vrata sta nas Rosina in Martin varno pripeljala po ozki uličici naravnost na sončno stran griča, na samostansko dvorišče, ki se ozira navzdol na vrtove in sadovnjake, skrbno zasajene in obdelane na južnem pobočju hriba, pa na spodaj ležeči vasici Male in Velike Žablje ter naprej na blago gričevje, ki se razprostira proti jugu.
Toplo sta nas sprejela brata Placid in Gregor. Podarila sta nam svoj dragoceni čas. Sledil je sproščen, izjemno zanimiv pogovor v lepi samostanski jedilnici - refektoriju, obisk znamenite knjižnice, cerkve, sončnega atrija sredi križnega hodnika in kratek sprehod po ozkih gasah. Vse to in še več je ogrelo naša srca, da smo se težko poslovili od plemenitih in gostoljubnih ljudi in slikovitega, a žal premalo cenjenega ter poznanega kraja.

Prostovoljki Karmela in Valentina

Še nekaj vtisov z izleta:

Gorazd je na njemu značilen način izrazil hvaležnost za čokoladne piškote in sokove, ki so nam jih podarili Frančiškovi bratje in sestre iz Križa.
Marjan: »Užival sem na soncu. Patri so nas lepo sprejeli in pogostili.«
Marjan: »Vse je bilo v redu.«
Danijel: »Bili smo pridni in šoferja sta bila super.«
Martina: »Bilo je lepo, samo kofeta ni bilo.«