Ogled jaslic v Gradežu

Na razstavo jaslic gremo. V kombiju, ki drvi proti morju, je sončno razpoloženje. Veselimo se tudi obiska prelepega mesta ob laguni, ribiških čolnov, imenitnih jadrnic. Vabijo nas tudi očarljivi majhni trgi starodavne mestne četrti, zakotne temačne uličice, izložbe, okenca, dvorišča, splav v mandraču, bazilika,  … so tudi letos prizorišča neštetih božičnih prizorov. Njihov ogled želim prihraniti za konec.
    Najprej gremo v na razstavo v novo zgradbo Pomorskega muzeja s pogledom na morje. Tja so jasličarji  prinesli svoje mojstrovine iz italijanskih pokrajin. Občudujemo veličastno upodobitev rimskega trga, prineseno iz Greccia, kraja, kjer je Frančišek Asiški v srednjem veku postavil prve žive jasli, od koder se je običaj postavljanja jaslic razširil po svetu. Z njim se je med preproste ljudi poneslo tudi sporočilo o odrešenjski skrivnosti Božiča, ter voščilo miru in ljubezni, ki naj vlada med vsemi ljudmi.
    Zadovoljstvo občuteno ob obisku razstave je veliko. V nas so še izjemno žive uprizoritve mojstrskih jasličnih postavitev. Ugotavljamo, da človekova domišljija res nima meja ob ustvarjanju prelepih kipcev položenih v nenavadna okolja – v barke, v velike školjke, v flaškon, male steklenice …, na rob velike makete starodavnega Gradeža, slovite romarske Barbane, otočka s tipičnim »casonom« sredi lagune, kjer je namesto skromnih ribičev našla zatočišče Sveta družina.
Naposled si v miru privoščimo opazovanje širnega obzorja, ko opoldansko sonce čez slano morje razliva svojo srebrnino. Želimo se naužiti svetlobe in poživljajočega morskega zraka. Spokojno je, kajti opoldanski čas je na srečo priklical le redke sprehajalce na  imenitno z granitom tlakovano obalno promenado.  Naše vedro praznično razpoloženje se stopnjuje.
    Morski valovi nežno pljuskajo ob skale mogočnega vetrobrana, številni galebi igrivo preletavajo morsko gladino in se predajajo gibanju toplih zračnih tokovom, ki jih sem ter tja povzdignejo, da bele ptice lažje zaživijo in poletijo proti nebu. Na vse grlo vreščijo, se razposajene lovijo in skladno poplesavajo v zraku, se v krogih podijo gor in dol, strmo pikirajo v morje, da potešijo svojo lakoto.
Komaj dobro sedemo na klopce vzdolž prelepe obmorske promenade, že se pripravimo na južino.  Oglašajo se nam želodčki. Velik slasten sendvič! Kaj ni to nekaj najbolj vabljivega in težko pričakovanega, ko greš od doma? Ljubezniva in skrbna sodelavca iz VDC-ja nama razdelita slastno in bogato malico ter topel čaj.
    Martina in Gorazd bosta pozirala, da bosta v sliki ohranila spomin na izlet. A kaj ko nesreča nikoli ne počiva, tudi tokrat ne. Kljub pazljivosti in skrbi varuhov, Gorazda noga izda. Zdrsne na stopnici in z vso svojo težo nerodno sede nanjo.
Ojoj! Ne more več vstati in noga mu tako čudno zgleda! A bolečin, kot da ne občuti, le strah in nemoč.
    Kam? Kam? Še dobro ne uspemo premisliti kaj in kako s ponesrečencem, že je tu prva pomoč. Gorazda naložijo v rešilca in že drvimo proti domu. Sirena pa tuli in tuli vso pot do Gorice. Vztrajno odkimava na moje vprašanje, ali ga noga hudo boli. Zavijanje sirene ga najprej vznemirja, nato se ob znani gesti igranja na violino ves čas ozira vame in sprašuje: Kam? Kam?  Domov, ga potolažim.
    Zdaj je dobro, Gorazd leži v  Stari Gori, deležen je pozornosti in dobre nege. Potrpežljivo prenaša mavčni škorenj in srce mu vzradosti ob slehernem obisku. Preden se poslovimo pa kot vedno spregovori: -Kam? Kam?